Repopulacija limfocitov B pri revmatoidnem artritisu: kdaj znova odmeriti rituksimab?
Limfociti B so ključni del imunskega sistema, vendar so pri revmatoidnem artritisu prekomerno aktivirani. Biološko zdravilo rituksimab se veže na antigen CD20, izražen na površini večine limfocitov B in tako povzroči njihovo odstranjevanje. Repopulacija B-celic se običajno prične 6 do 9 mesecev po zdravljenju, pri čemer se čas in dinamika lahko med posamezniki razlikujeta.
V naši raziskavi s pomočjo pretočne citometrije natančno spremljamo, kateri podtipi B-celic se vračajo in v kakšnem zaporedju. Naš cilj je identificirati ali se je povečalo število zdravih B celic, pomembnih za obrambo telesa ali z revmatoidnim artritisom povezanih podtipov B celic. To bi izboljšalo pravočasno odmerjanje rituksimaba, saj lahko prezgodnje ponavljanje terapije vodi v pretirano imunosupresijo in hipogamaglobulinemijo, prepozno odmerjanje pa poveča verjetnost ponovnega zagona bolezni. S ugotovitvijo, kdaj je najprimernejši čas za ponovni odmerek rituksimaba, želimo bolnikom omogočiti, da bo zdravljenje čim bolj učinkovito in varno.
Spremembe v metabolizmu pri sistemski sklerozi
Reprogramiranje metabolizma je eden od ključnih dejavnikov pri razvoju tkivne fibroze. Aktivirani fibroblasti in imunske celice pri fibroznih obolenjih naredijo pomembne spremembe v osnovnih presnovnih poteh. Te prilagoditve zadostijo visokim energetskim in biosintetskim potrebam, ki jih imajo celice za aktivno celično proliferacijo, tvorbo zunajceličnega matriksa (ECM) in dolgotrajno aktivacijo imunskega sistema.
Pri sistemski sklerozi ta presnovni premik v celicah spodbuja anabolne, profibrotične in proinflamatorne procese. Spremembe v presnovi hranil ne služijo le kot vir energije, temveč tudi aktivno uravnavajo profibrotične signalne poti.
Namen našega raziskovanja je identificirati ključna presnovna stikala, ki vplivajo na te procese. Z njihovim ciljnim spreminjanjem želimo odkriti nove terapevtske pristope za terapijo fibroze in izboljšanje izidov zdravljenja.
Protitelesa proti topoizomerazi I (anti-Scl70)
Sistemska skleroza je kompleksna sistemska avtoimunska bolezen, katere patogeneza še vedno ni popolnoma pojasnjena. Protitelesa proti topoizomerazi I (anti-Scl70) se pojavijo pri 20-40% bolnikov in so zelo specifični označevalec bolezni. Povezana so z večjim tveganjem nekatere zaplete na primer za razvoj intersticijske pljučne fibroze, pojavom razjed na prstih in prizadetostjo srca. V sodelovanju z Univerzitetno kliniko za pljučne bolezni in alergijo Golnik in Fakulteto za farmacijo smo potrdili, da protitelesa bolnikov prepoznavajo različne predele/epitope na topoizomerazi. V študiji analiziramo, ali je za klinično sliko pomembno kateri predel /epitop na topoizomerazi prepoznajo protitelesa in ali bi lahko zavrli njihovo delovanje.
Vloga IL-6 in anti-IL-6 pri vnetnih miopatijah
Vnetne miopatije so skupina avtoimunskih bolezni, za katere je značilno kronično vnetje mišic zaradi prisotnosti vnetnih celic v mišičnem tkivu. To običajno vodi v upad mišične mase in mišično oslabelost, zaradi sistemske narave bolezni pa so pogosto prizadeti tudi drugi organski sistemi, na primer sklepi, pljuča, srce in koža. Pri približno 70-80% bolnikov so v krvi prisotna avtoprotitelesa, pri razvoju bolezni pa imajo pomembno vlogo tudi vnetni citokini.
V Raziskovalnem programu Sistemske avtoimunske bolezni se osredotočamo na vlogo enega izmed vnetnih citokinov, interlevkina-6 (IL-6) pri razvoju vnetnih miopatij. V serumu bolnikov merimo koncentracijo interlevkina-6 ter naravnih protiteles proti interlevkinu-6 (anti-IL-6), s funkcijskimi testi pa želimo opredeliti vlogo anti-IL-6 pri regulaciji vnetja. Tovrstna protitelesa so prisotna tudi pri zdravih osebah, zaradi kompleksnih in raznolikih (tako pozitivnih kot negativnih) učinkov, ki jih ima IL-6 na mišično tkivo, pa vpliv takšnih protiteles na delovanje IL-6 ni popolnoma jasen. Natančnejše razumevanje delovanja IL-6 in anti-IL-6 bi lahko pripomoglo k razvoju novih in vpeljavi že obstoječih terapevtikov pri zdravljenju bolnikov z vnetno miopatijo, ki je zaradi heterogenosti teh bolezni pogosto težavno.
Protifibrotični učinek kordicepina za zdravljenje fibroze pri sistemski sklerozi.
Fibroblasti so glavne efektorske celice pri sistemski sklerozi, ki nenehno proizvajajo čezmerne količine proteinov izvenceličnega matriksa, kot sta kolagen in fibronectin, kar povzroči brazgotinjenje kože in notranjih organov. Kordicepin je analog adenozina, ki je opredeljen kot glavna bioaktivna spojina glive Cordyceps militarisa, za katero so pokazali protivnetne in protifibrotične učinke na mišjih modelih fibrose ledvic, pljuč in jeter. Z našimi razsikavami na kožnih in pljučnih fibroblastih želimo ugotoviti, ali bi kordicepin lahko predstavljal učinkovito možnost zdravljenja za zaustavitev razvoja fibroze pri SSc ter razjasniti njegov mehanizem antifibrotičnega delovanja.
Izražanje VLA4 na monocitih pri bolniki z antifosfolipidnim sindromom
Površinsko izražanje adhezijskih molekul LFA1, L-selektina, MAC1, PSGL1 in VLA4 smo določali s pretočno citometrijo. Naša raziskava je pokazala, da je VLA4 na površini monocitov bolnikov z APS znatno povečan. Poleg tega so in vitro stimulacije, ki posnemajo katastrofično obliko APS, pokazale še večje povečanje VLA4. Naši podatki kažejo, da je profil površinske adhezije na monocitih pri APS in CAPS spremenjen in lahko igra vlogo pri razvoju akutnega trombotičnega preko povečane adhezije monocitov na endotelij.
Antifosfolipidni sindrom in zunajcelični vezikli
Antifosfolipidna protitelesa aktivirajo endotelijske celice in monocite kar se odraža v zvišanem izražanju: adhezijskih in trombogenih molekul ter v izločanju zunajceličnih veziklov (EV). Pri bolnikih z APS je povišana prisotnost srednjih/velikih EV različnega izvora. Tudi takšnih pozitivnih na trombogene molekule. V raziskavi smo prvi pokazali tudi večjo pojavnost in spremenjen površinski proteinski profil majhnih zunaceličnih vezikov <200 nm (sEVs). Z našimi razsikavami želimo razjasniti kako se patološko dogajanje pri APS na endotelijskih celicah in monocitih odraža na površini iz njih izvirajočih zunajceličnih veziklov.
